Osmi verz

tan-nāma-rūpa-caritādi-sukīrtanānu-
smṛtyoḥ krameṇa rasanā-manasī niyojya
tiṣṭhan vraje tad-anurāgi-janānugāmī
kālaṁ nayed akhilam ity upadeśa-sāram
Synonyms: 
tat — Gospoda Kṛṣṇe; nāma — svetem imenu; rūpa — podobi; carita-ādi — značaju, zabavah in tako naprej; su-kīrtana — s pogovori ali pozornim petjem o; anusmṛtyoḥ — in spominjanjem; krameṇa — postopoma; rasanā — jezik; manasī — in um; niyojya — zaposli; tiṣṭhan — prebiva; vraje — v Vraji; tat — na Gospoda Kṛṣṇo; anurāgi — navezanih; jana — ljudi; anugāmī — z ravnanjem po zgledu; kālam — čas; nayet — mora izkoristiti; akhilam — popolnoma; iti — tako; upadeśa — nasvetov ali napotkov; sāram — bistvo.
Translation: 
Bistvo vseh napotkov je, da moramo ves čas – štiriindvajset ur na dan – izkoristiti tako, da pozorno opevamo Gospodovo božansko ime, transcendentalno podobo, lastnosti in večne zabave ter se jih spominjamo in s tem postopoma zaposlimo jezik in misli. Tako moramo prebivati v Vraji (Goloki Vṛndāvana-dhāmi) in pod vodstvom bhakt služiti Kṛṣṇi. Ravnati se moramo po zgledu Gospodovih ljubljenih bhakt, ki Mu z globoko privrženostjo vdano služijo.
Komentar: 

KOMENTAR: Um je lahko naš sovražnik ali prijatelj, zato ga moramo vzgojiti tako, da se spoprijatelji z nami. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno temu, da um izurimo v nenehnem služenju Kṛṣṇi. Naše misli prežema na stotine in tisoče vtisov ne samo iz tega, ampak tudi neštetih prejšnjih življenj. Ti vtisi se včasih prepletejo in ustvarijo nasprotujoče si predstave. Tako lahko delovanje uma postane nevarno za pogojeno dušo. Študenti psihologije poznajo različne duševne spremembe. Bhagavad-gītā (8.6) pravi:

yaṁ yaṁ vāpi smaran bhāvaṁ
tyajaty ante kalevaram
taṁ taṁ evaiti kaunteya
sadā tad-bhāva-bhāvitaḥ

»Človek brez dvoma doseže takšno stanje bivanja, kakršnega ima v mislih, ko zapusti telo.«

Ob smrti si živo bitje z umom in razumom ustvari subtilno obliko določenega telesa za naslednje življenje. Če takrat pomisli na kaj neprimernega, se rodi skladno s tem. Če pa mu uspe misliti na Kṛṣṇo, lahko odide v duhovni svet, na Goloko Vṛndāvano. Selitev iz telesa v telo je zelo subtilna, zato Śrīla Rūpa Gosvāmī svetuje bhaktam, naj um usposobijo tako, da se ne bodo mogli spominjati ničesar drugega razen Kṛṣṇe. Jezik pa bi morali izuriti, da bi govoril le o Kṛṣṇi in okušal samo kṛṣṇa-prasādo. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam svetuje tudi to: tiṣṭhan vraje – živeti morate v Vṛndāvani oziroma kjer koli v Vraja-bhūmi. To območje naj bi merilo štiriinosemdeset kroś. Ena krośa znaša približno tri kvadratne kilometre. Ko Vṛndāvano sprejmemo za dom, se moramo tam zateči k naprednemu bhakti. Tako naj bi zmeraj mislili na Kṛṣṇo in Njegove zabave. Śrīla Rūpa Gosvāmī to podrobneje pojasnjuje v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.294):

kṛṣṇaṁ smaran janaṁ cāsya
preṣṭhaṁ nija-samīhitam
tat-tat-kathā-rataś cāsau
kuryād vāsaṁ vraje sadā

»Bhakta mora vedno prebivati na duhovnem območju Vraje in ves čas razmišljati o Śrī Kṛṣṇi in Njegovih ljubljenih družabnikih, kṛṣṇaṁ smaran janaṁ cāsya preṣṭham. Z ravnanjem po njihovem zgledu in pod njihovim nenehnim vodstvom lahko začuti gorečo željo po služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti.«

Śrīla Rūpa Gosvāmī v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.295) pravi tudi:

sevā sādhaka-rūpeṇa
siddha-rūpeṇa cātra hi
tad-bhāva-lipsunā kāryā
vraja-lokānusārataḥ

»Bhakta mora na duhovnem območju Vraje (Vraja-dhāme) služiti Vsevišnjemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi s podobnimi čustvi, kot jih imajo Njegovi družabniki. Sprejeti mora vodstvo določenega Kṛṣṇovega družabnika in iti po njegovih stopinjah. Tako lahko ravna na stopnji sādhane (duhovne prakse v pogojenem stanju) in stopnji sādhye (spoznanja Boga), ko je siddha-puruṣa oziroma duhovno popolna duša.«

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je ta verz pojasnil takole: »Kdor še nima prave želje po zavesti Kṛṣṇe, mora opustiti vse materialne namene in izuriti um z upoštevanjem stopnjujočih se predpisanih načel, tako da opeva Kṛṣṇo, Njegovo ime, podobo, lastnosti, zabave in drugo ter se jih spominja. Ko bo razvil okus za to, naj poskusi živeti v Vṛndāvani in se pod vodstvom in zaščito izkušenega bhakte neprenehoma spominjati Kṛṣṇovega imena, slave, zabav in lastnosti. To je bistvo vseh napotkov o poglabljanju vdanega služenja Gospodu.

Na začetni ravni moramo ves čas poslušati kṛṣṇa-kathā. Ta stopnja je śravaṇa-daśā. Z nenehnim poslušanjem petja Kṛṣṇovega transcendentalnega svetega imena in opisov Njegove duhovne podobe, lastnosti in zabav lahko dosežemo stopnjo sprejemanja, ki se imenuje varaṇa-daśā. Takrat se navežemo na poslušanje kṛṣṇa-kathā. Če sveto ime pojemo v zanosu, pa se dvignemo na stopnjo spominjanja, ki ji pravimo smaraṇāvasthā. Pet delov stopnjujoče se kṛṣṇa-smaraṇe je občasno spominjanje, zatopljenost, meditacija, nenehno spominjanje in zanos. Sprva na Kṛṣṇo mislimo v presledkih, pozneje pa nepretrgano. Potem se Ga začnemo zbrano spominjati, čemur pravimo meditacija. Še bolj poglobljena in stalna meditacija pa je anusmṛti. Duša lahko z nepretrgano anusmṛti doseže stopnjo samādhija, duhovnega zanosa. Po popolnem razvoju smaraṇa-daśe oziroma samādhija pa spozna svoj izvorni položaj. Takrat popolnoma razume svoj večni odnos s Kṛṣṇo. To je sampatti-daśā, življenjska popolnost. Caitanya-caritāmṛta začetnikom svetuje, naj se odrečejo vsem sebičnim željam in se po smernicah svetih spisov posvetijo predpisanemu vdanemu služenju Kṛṣṇi. Tako se lahko postopoma navežejo na Kṛṣṇovo ime, slavo, podobo, lastnosti in drugo. Potem bodo tudi brez upoštevanja predpisanih načel čisto naravno služili Kṛṣṇovim lotosovim stopalom. Ta stopnja se imenuje rāga-bhakti, vdano služenje s spontano ljubeznijo. Takrat gre bhakta lahko po stopinjah katerega od Kṛṣṇovih večnih družabnikov iz Vṛndāvane. To je rāgānuga-bhakti oziroma spontano vdano služenje Kṛṣṇi. Tako Mu lahko služimo v śānta-rasi, ko bi bili radi kot Njegove krave, palica, flavta v Njegovih rokah ali pa cvetje okoli Njegovega vratu. V dāsya-rasi gremo po stopinjah Kṛṣṇovih služabnikov, kot so Citraka, Patraka ali Raktaka. V prijateljski sakhya-rasi lahko postanemo Njegovi prijatelji, tako kot Baladeva, Śrīdāmā ali Sudāmā. V vātsalya-rasi, v kateri se izraža starševska ljubezen, smo lahko kot mahārāja Nanda ali Yaśodā. V mādhurya-rasi, ljubezenskem odnosu, pa lahko postanemo kot Śrīmatī Rādhārāṇī ali Njene prijateljice, na primer Lalitā, in Njene služabnice (mañjarī), kot sta Rūpa in Rati. To je bistvo vseh napotkov o vdanem služenju Kṛṣṇi.«