Skip to main content

Nektar duhovnih napotkov 4

Besedilo

dadāti pratigṛhṇāti
guhyam ākhyāti pṛcchati
bhuṅkte bhojayate caiva
ṣaḍ-vidhaṁ prīti-lakṣaṇam

Synonyms

dadāti — daje v dar; pratigṛhṇāti — sprejema v dar; guhyam — zaupne teme; ākhyāti — pojasnjuje; pṛcchati — sprašuje; bhuṅkte — jé; bhojayate — hrani; ca — tudi; eva — vsekakor; ṣaḍ-vidham — šest vrst; prīti — ljubezni; lakṣaṇam — znamenja.

Translation

Obdarovanje in sprejemanje v dar, zaupno razodevanje misli, spraševanje o zaupnostih ter sprejemanje in dajanje prasāde je šest načinov izkazovanja ljubezni med bhaktami.

Purport

KOMENTAR: Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu pojasnjuje, kako v duhu vdanosti delovati v družbi drugih bhakt. Ravnali naj bi na šest načinov: (1) tako da bhakte obdarujemo, (2) da sprejmemo tisto, kar nam v zameno podarijo, (3) jim zaupno razodevamo misli, (4) jih sprašujemo o zaupnem služenju Gospodu, (5) spoštljivo sprejmemo prasādo oziroma duhovno hrano, ki nam jo ponudijo, in (6) jih pogostimo s prasādo. Izkušeni bhakte pojasnjujejo stvari neizkušenim, ti pa se od njih učijo. To je guhyam ākhyāti pṛcchati. Kadar čisti bhakte delijo prasādo oziroma ostanke hrane, darovane Gospodu, jo moramo sprejeti kot Njegovo milost, ki smo jo dobili prek njih. Tako lahko ohranimo duh vdanega služenja Kṛṣṇi. Čiste bhakte bi morali vabiti tudi na dom, jih gostiti s prasādo in biti pripravljeni, da jim ugodimo v vseh pogledih. Temu pravimo bhuṅkte bhojayate caiva.

Celo v običajnem družbenem okolju je vsekakor nujno, da se dobri prijatelji drug do drugega vedejo na šest opisanih načinov. Ko se hoče na primer kakšen poslovnež sestati z drugim, ga povabi na kosilo v hotel in mu ob jedi odkrito pove, kaj namerava. Nato ga prosi za mnenje o tem, kako naj ravna, včasih pa si tudi izmenjata darila. Ljudje, ki imajo zaupne odnose in jih veže prīti oziroma ljubezen, vedno ravnajo na teh šest načinov. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam je v prejšnjem verzu svetoval, naj opustimo posvetno družbo in se družimo z bhaktami (saṅga-tyāgāt sato vṛtteḥ). Mednarodno skupnost za zavest Krišne smo ustanovili zato, da bi si lahko bhakte na teh šest načinov izkazovali ljubezen. Ustanovil sem jo sicer sam, ker pa se nam ljudje pridružujejo in ravnajo po načelu dajanja in sprejemanja, se zdaj širi po vsem svetu. Veseli nas, da številni zelo velikodušno prispevajo za razvoj dejavnosti naše skupnosti in od nas z veseljem sprejemajo skromne prispevke v obliki knjig in revij, ki govorijo izključno o zavesti Kṛṣṇe. Ko priredimo kakšno slavje, povabimo častne člane in prijatelje ter jih pogostimo s prasādo. Čeprav so naši člani večinoma iz višjih družbenih slojev, vseeno pridejo k nam in sprejmejo nekaj malega prasāde, ki jim jo lahko ponudimo. Včasih nas člani in podporniki zelo zaupno sprašujejo o poti vdanega služenja, mi pa jim jo skušamo pojasniti. Tako se naša skupnost uspešno širi po vsem svetu in intelektualci iz vseh držav postopoma vse bolj cenijo naše duhovne dejavnosti.

Življenje Kṛṣṇe zavestne skupnosti temelji na teh šestih načinih izkazovanja ljubezni med člani. Ljudje morajo dobiti priložnost za druženje z bhaktami iz našega gibanja, saj lahko vsakdo, ki ravna na omenjene načine, popolnoma prebudi svojo spečo zavest Kṛṣṇe. Bhagavad-gītā (2.62) pravi: saṅgāt sañjāyate kāmaḥ. »Naše želje in hotenja se razvijejo v skladu z družbo, ki si jo izberemo.« Pogosto slišimo, da človeka prepoznamo po njegovi družbi. Če se bodo navadni ljudje družili z bhaktami, bodo zagotovo obudili svojo uspavano zavest Kṛṣṇe. Vsa bitja v sebi nosijo razumevanje zavesti Kṛṣṇe, in to je pri tistih, ki so v človeškem telesu, že do neke mere razvito. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.107) piše:

nitya-siddha kṛṣṇa-prema ‘sādhya’ kabhu naya
śravaṇādi-śuddha-citte karaye udaya

»Živa bitja imajo čisto ljubezen do Kṛṣṇe večno v srcu, od nikoder drugod je ne morejo dobiti. Ko poslušajo o Kṛṣṇi in Ga opevajo, si očistijo srce in se naravno prebudijo.« Ker je zavest Kṛṣṇe prirojena vsem živim bitjem, bi morali vsi dobiti priložnost za poslušanje o Njem. Srce si očistimo že s tem, ko poslušamo o Kṛṣṇi in Ga opevamo (śravaṇaṁ kīrtanam), in tako se naša izvorna zavest o Njem takoj prebudi. Zavest Kṛṣṇe nam ni vsiljena, ampak jo že imamo v srcu. Tega pa očistimo vseh posvetnih umazanij, ko pojemo sveta imena Vsevišnje Božanske Osebnosti. Gospod Śrī Caitanya Mahāprabhu v prvi kitici Śrī Śikṣāṣṭake pravi:

ceto-darpaṇa-mārjanam bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpaṇaṁ
śreyaḥ-kairava-candrikā-vitaraṇaṁ vidyā-vadhū-jīvanam
ānandāmbudhi-vardhanaṁ prati-padaṁ pūrṇāmṛtāsvādanaṁ
sarvātma-snapanaṁ paraṁ vijayate śrī-kṛṣṇa-saṅkīrtanam

»Slava saṅkīrtani Śrī Kṛṣṇe, ki čisti srce vsega dolgoletnega prahu in gasi ogenj pogojenega življenja, ponavljajočega se rojevanja in umiranja. Gibanje saṅkīrtane je največji blagor za vse človeštvo, saj razliva mesečino blagoslovov. Saṅkīrtana je duša vsega transcendentalnega znanja. Širi ocean duhovne blaženosti in nam omogoča, da se naužijemo nektarja, po katerem zmeraj hrepenimo.«

Mahā-mantra, duhovni zvok Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, ne očisti samo tistega, ki jo poje, temveč tudi srce vseh drugih, ki jo slišijo. Tudi duše, utelešene kot žuželke in druge živali, drevesa ter preostale življenjske vrste, se že s tem zvokom očistijo in pripravijo za popolno zavest Kṛṣṇe. To je pojasnil Haridāsa Ṭhākura, ko ga je Caitanya Mahāprabhu vprašal, kako se lahko nižja bitja od ljudi rešijo ujetosti v materijo. Rekel je, da ima petje svetih imen tolikšno moč, da se celo v drevesih in živalih v najbolj odročnih predelih džungle prebuja zavest Kṛṣṇe, če ga slišijo. To je pravzaprav dokazal sam Śrī Caitanya Mahāprabhu na poti skozi gozd Jhārikhāṇḍo. Takrat so tigri, kače, jeleni in druge živali pozabili na svoje naravno sovraštvo ter zapeli in zaplesali ob saṅkīrtani. Ravnanja Śrī Caitanye Mahāprabhuja seveda ne moremo posnemati, morali pa bi iti po Njegovih stopinjah. Sami nimamo dovolj moči, da bi živali, na primer tigre, kače, mačke in pse, pripravili do petja ali plesa, vendar pa lahko s petjem Gospodovih svetih imen številne ljudi po vsem svetu spodbudimo k zavedanju Kṛṣṇe. Širjenje Gospodovega svetega imena je vzvišen primer dobrodelnosti (načela dadāti). Ljudje pa morajo upoštevati tudi načelo pratigṛhṇāti, tako da so pripravljeni sprejeti duhovni dar. Morali bi se zanimati za gibanje za zavest Kṛṣṇe in z odprtim duhom razumeti stanje materialnega sveta. Tako lahko živimo po načelih guhyam ākhyāti pṛcchati.

Mednarodna skupnost za zavest Krišne vabi člane in podpornike v svoje centre na skupno pojedino, ki je del nedeljskih srečanjih. Številni, ki jih naše gibanje zanima, hodijo k nam in spoštljivo uživajo prasādo. Kadar le morejo, pa tudi sami povabijo pripadnike Skupnosti na dom in jih obilno pogostijo s prasādo. Tako imajo korist oboji. Ljudje bi se morali izogibati družbe tako imenovanih jogijev, jñānījev, karmījev in človekoljubov, ker ta nikomur ne koristi. Kdor bi resnično rad dosegel cilj človeškega življenja, se mora družiti z bhaktami gibanja za zavest Kṛṣṇe, saj to edino uči, kako razviti ljubezen do Boga. Vera je posebna značilnost človeške družbe, ki jo ločuje od živalske. Živali nimajo cerkva, mošej ali verskega sistema. Povsod po svetu ne glede na zatrtost človeške družbe najdemo kakšno obliko vere. Celo domorodna plemena v džunglah v nekaj verujejo. Vera je uspešna, ko se razvije in preobrazi v ljubezen do Boga. Prvi spev Śrīmad-Bhāgavatama (1.2.6) pravi:

sa vai puṁsāṁ paro dharmo
yato bhaktir adhokṣaje
ahaituky apratihatā
yayātmā suprasīdati

»Najvišja dejavnost (dharma) za vse ljudi je tista, ki jih pripelje do ljubečega vdanega služenja transcendentnemu Gospodu. Da bi popolnoma zadovoljili svoj pravi jaz, Mu moramo služiti brez sebičnih nagibov in neprenehoma.«

Če si ljudje res želijo duševnega miru ter prijateljskih odnosov med posamezniki in narodi, morajo stopiti na pot zavedanja Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, s čimer lahko prebudijo spečo ljubezen do Njega. Potem bodo takoj dosegli notranji mir.

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je posvaril vse bhakte, ki širijo gibanje za zavest Kṛṣṇe, naj se ne zapletajo v pogovor z zagovorniki impersonalistične filozofije, māyāvāde, ki vedno odločno nasprotujejo teističnim gibanjem. Svet je poln māyāvādījev in ateistov. Politične stranke po vsem svetu izkoriščajo filozofijo māyāvāde in druge brezbožne filozofije za razmah materializma. Včasih celo podprejo kakšno močno skupino, da bi nasprotovali gibanju za zavest Kṛṣṇe. Māyāvādīji in drugi brezbožniki nočejo, da bi se to gibanje razširilo, ker ljudi izobražuje v zavedanju Boga. To je njihovo vodilo. Kače ni koristno hraniti z mlekom in bananami, saj je to nikakor ne zadovolji. Ravno nasprotno, tako postane še bolj strupena (kevalaṁ viṣa-vardhanam). Če damo kači piti mleko, ima le še več strupa. Zato tudi kačjim māyāvādījem in karmījem ne bi smeli razkrivati misli. To nam nič ne bo pomagalo. Najbolje je, da se jih popolnoma izogibamo in se z njimi nikoli zaupno ne pogovarjamo, ker nam ne morejo dati nobenega dobrega nasveta. Māyāvādījev in ateistov tudi ne bi smeli vabiti k sebi ali jih obiskovati, saj bi pri osebnem druženju utegnili vplivati na nas z brezbožno miselnostjo (saṅgāt sañjāyate kāmaḥ). Ta verz nam odsvetuje, da takim ljudem kaj dajemo ali sprejemamo od njih. Tudi Śrī Caitanya Mahāprabhu nas svari: viṣayīra anna khāile duṣṭa haya mana. »Kdor uživa hrano, ki jo pripravljajo posvetni ljudje, si izpridi misli.« Če nismo zares duhovno napredni, ne moremo uporabiti kar vsakega prispevka za razvoj gibanja za zavest Kṛṣṇe. Zato od māyāvādījev in ateistov načelno ne bi smeli sprejemati prispevkov. Śrī Caitanya Mahāprabhu je bhaktam pravzaprav prepovedal celo druženje z navadnimi ljudmi, ki so preveč zasvojeni z zadovoljevanjem čutov.

Končni sklep je, da bi se morali ves čas družiti z bhaktami, upoštevati predpisana načela vdanega služenja, ravnati po zgledu ācārij in zelo poslušno izpolnjevati navodila duhovnega učitelja. Tako bomo lahko vedno bolj vdano služili Kṛṣṇi in prebudili svojo spečo zavest o Njem. Za bhakto, ki ni niti začetnik niti mahā-bhāgavata (zelo napreden bhakta), ampak je na srednji stopnji vdanega služenja, je značilno, da ljubi Vsevišnjo Božansko Osebnost, prijateljuje z drugimi bhaktami, je naklonjen nevednim ter zavrača nevoščljive in demonske ljudi. V tem verzu je na kratko opisan način razvijanja ljubečega odnosa z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo in sklepanja prijateljstva z bhaktami. Po načelu dadāti naj bi napreden bhakta vsaj petdeset odstotkov dohodka namenil za služenje Gospodu in Njegovim bhaktam. To nam je z zgledom pokazal Śrīla Rūpa Gosvāmī. Ko se je odločil za umik iz posvetnega življenja, je petdeset odstotkov življenjskih prihrankov namenil za služenje Kṛṣṇi, petindvajset odstotkov sorodnikom, preostalih petindvajset odstotkov pa obdržal za nujne osebne potrebe. Njegov zgled bi morali posnemati vsi bhakte. Ne glede na to, koliko dohodkov imamo, bi jih morali petdeset odstotkov porabiti za Kṛṣṇo in Njegove bhakte. Tako bomo uresničili načelo dadāti.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v naslednjem verzu govori o tem, kakšne vaiṣṇave naj si izberemo za prijatelje in kako moramo služiti vaiṣṇavam.