Īśo 6

To je opis mahā-bhāgavate, velike osebnosti, ki vse vidi povezano z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo. Navzočnost Vsevišnjega Gospoda spoznavamo na treh stopnjah. Spoznanje kaniṣṭha-adhikārījev je najnižje. Glede na svojo veroizpoved hodijo na kraje čaščenja, kot so tempelj, cerkev ali mošeja, kjer častijo Gospoda po navodilih svetih spisov. Častilci na tej stopnji mislijo, da je Gospod navzoč samo v svetišču, drugje pa ne. Ne znajo določiti razvojne stopnje vdanega služenja pri drugih, niti ne vedo, kdo je spoznal Vsevišnjega Gospoda. Držijo se obredov in se včasih prepirajo med seboj o tem, katera vrsta vdanosti je boljša. Kaniṣṭha-adhikārīji so v resnici materialistični bhakte, ki si šele prizadevajo, da bi se dvignili nad materijo na duhovno raven.

   Tisti bhakte, ki so dosegli drugo stopnjo spoznanja, se imenujejo madhyama-adhikārīji. Ti razlikujejo med štirimi vrstami živih bitij: (1) Vsevišnjim Gospodom, (2) Gospodovimi bhaktami, (3) nedolžnimi, ki ničesar ne vedo o Gospodu ter (4) brezbožniki, ki nimajo vere v Boga in sovražijo tiste, ki Mu vdano služijo. Madhyama-adhikārīji se do vsake od teh skupin vedejo drugače. H Gospodu usmerjajo svojo ljubezen in Ga častijo, sklepajo prijateljstva s tistimi, ki vdano služijo Gospodu, skušajo prebuditi spečo ljubezen do Boga v srcih nedolžnih in se izogibajo brezbožnikov, ki se norčujejo iz samega Gospodovega imena.

   Nad madhyama-adhikārījem pa je uttama-adhikārī, ki vse vidi v povezavi z Vsevišnjim Gospodom. Tak bhakta ne dela razlik med brezbožniki in pobožnimi, temveč vsa bitja dojema kot Božje delce. Ve, da v bistvu ni razlike med izjemno učenim brāhmaṇo in pouličnim psom, saj sta oba Gospodova delca, čeprav sta ujeta v različni vrsti teles, ki sta posledici njunega delovanja v prejšnjih življenjih. Zaveda se, da Božji delec, ki je zdaj v brahmanskem telesu, ni zlorabil svoje neznatne neodvisnosti, ki jo je prejel od Gospoda, Božji delec, ujet v pasje telo, pa jo je, in je zato kaznovan po zakonih narave. Uttama-adhikārī se ne zmeni za dejanja enega ali drugega, temveč obema skuša pomagati. Takega učenega bhakto zunanja telesna podoba ne premoti, saj ga privlači duhovna iskra živega bitja.

   Tisti, ki posnemajo uttama-adhikārīje in mahajo z idejami enakosti ali bratstva, delujejo pa na telesni ravni, so lažni človekoljubi. Vesoljnega bratstva se moramo učiti od uttama-adhikārījev, ne pa od bedakov, ki ne razumejo niti posamezne duše niti vsepovsod navzoče Gospodove emanacije Nadduše.

   Šesta mantra s strokovnim sanskrtskim izrazom anupaśyati jasno pravi, da bi morali »opazovati« ali dosledno videti. To pomeni, da moramo hoditi po stopinjah prejšnjih ācārij, popolnih učiteljev. Anu pomeni »slediti«, paśyati pa »opazovati«. Z anupaśyati torej razumemo, da stvari ne bi smeli opazovati tako, kot nam jih slikajo telesne oči, temveč bi se morali držati nauka ācārij. Zaradi materialnih pomanjkljivosti s prostim očesom ničesar ne vidimo v pravi luči. Zares spregledamo šele, ko sprejmemo znanje iz višjega vira, najvišji vir pa je vedska modrost, ki jo je izgovoril sam Gospod. Vedske resnice sestopajo po nasledstvu učiteljev in učencev od Vsevišnjega Gospoda do Brahme, od Brahme do Nārade, od Nārade do Vyāse in nato do Vyāsovih številnih učencev. V prejšnjih dobah Ved ni bilo treba zapisovati, saj so bili ljudje pametnejši in so imeli boljši spomin. Nauk so lahko razumeli že, če so ga enkrat slišali iz ust verodostojnega duhovnega učitelja.

   Dandanes obstaja veliko komentarjev k razodetim spisom, ampak večine med njimi niso napisali učitelji iz duhovnega nasledstva Śrīla Vyāsadeve, ki je izvorni pisec vedske modrosti. Končno, najpopolnejše in najbolj vzvišeno Śrīla Vyāsadevovo delo je Śrīmad-Bhāgavatam, ki je naravni komentar k Vedānta-sūtri. Zapisal je tudi Bhagavad-gīto, ki jo je izgovoril sam Gospod. To sta najpomembnejša razodeta sveta spisa in noben komentar, ki je v nasprotju z njunimi načeli, ni verodostojen. Upaniṣade, Vedānta-sūtra, Vede, Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam se med seboj povsem ujemajo, zato nihče ne bi smel sklepati o nauku Ved, ne da bi prejel znanje o njem od predstavnikov Vyāsadevovega duhovnega nasledstva učiteljev in učencev, ki verjamejo v Božansko Osebnost in Njegove raznolike energije, pojasnjene v Śrī Īśopaniṣad.

   Bhagavad-gītā (18.54) pravi, da lahko uttama-adhikārī postane le, kdor je že osvobojen (brahma-bhūta). Kdor je na tej stopnji, lahko vsako živo bitje vidi kot svojega brata. Politiki, ki se nenehno pehajo za gmotnimi pridobitvami, pa takega spoznanja ne morejo imeti. Kdor posnema uttama-adhikārīja, bo za lastno slavo ali materialno korist deloval v telesno dobro drugih, njihovim dušam pa ne bo koristil. Tak posnemovalec si ne more pridobiti znanja o duhovnem svetu. Uttama-adhikārīji v snovnih telesih vidijo duše oziroma duhovna bitja, zato jim služijo na duhovni ravni in jih tako obenem zadovoljijo tudi po materialni strani.