Deseta mantra

anyad evāhur vidyayā-
   nyad āhur avidyayā
iti śuśruma dhīrāṇāṁ
   ye nas tad vicacakṣire
Synonyms: 
anyat — drugačen; eva — vsekakor; āhuḥ — je rečeno; vidyayā — z negovanjem znanja; anyat — drugačen; āhuḥ — je rečeno; avidyayā — z negovanjem nevednosti;  iti —  tako; śuśruma —  sem slišal; dhīrāṇām — od razsodnih; ye — ki; naḥ — nam; tat — to; vicacakṣire — pojasnili.
Translation: 
Modri so nam pojasnili, da nekaj dosežemo z razvijanjem znanja, drugo pa z negovanjem nevednosti.
Komentar: 

KOMENTAR:

Bhagavad-gītā (13.8–12) nam v trinajstem poglavju svetuje, naj znanje negujemo takole:

   (1) Postati bi morali plemeniti in se naučiti drugim izkazovati primerno spoštovanje.

   (2) Ne bi se smeli izdajati za pobožnega človeka samo zato, da bi si pridobili ugled.

   (3) Drugim ne bi smeli povzročati trpljenja ne v mislih, ne v besedah, ne v dejanjih.

   (4) Naučiti bi se morali potrpežljivosti, tudi če nas drugi izzivajo.

   (5) Neodkritosrčnosti v odnosih z drugimi bi se morali izogibati.

   (6) Poiskati bi morali verodostojnega duhovnega učitelja, ki nas lahko postopoma privede do stopnje duhovnega spoznanja, se mu predati, mu služiti in postavljati ustrezna vprašanja.

   (7) Da bi dosegli samospoznanje, se moramo držati načel, ki jih predpisujejo razodeti sveti spisi.

   (8) Odločno moramo hoditi po poti, začrtani v svetih spisih.

   (9) Povsem se moramo vzdržati vsega, kar nam škoduje na poti samospoznavanja.

   (10) Ne bi smeli sprejeti več, kot potrebujemo za vzdrževanje telesa.

   (11) Ne bi se smeli zmotno enačiti z grobim snovnim telesom in si domišljati, da nam tisti, ki so povezani s tem telesom, pripadajo.

   (12) Ves čas bi se morali zavedati, da bomo morali izkušati trpljenje ponavljajočih se rojstev, starosti, bolezni in smrti, vse dokler bomo imeli materialno telo. Ni se smiselno ukvarjati z načrtovanjem, kako se rešiti težav, ki doletevajo telo. Najbolje je poiskati način za obuditev svojega duhovnega jaza.

   (13) Ne bi se smeli navezovati na več, kot potrebujemo za duhovno napredovanje.

   (14) Na ženo, otroke in dom se ne bi smeli navezati bolj, kot to predpisujejo razodeti sveti spisi.

   (15) Ne bi se smeli veseliti ali žalostiti, kadar doživimo kaj prijetnega ali neprijetnega, temveč bi se morali zavedati, da se ti občutki porajajo v umu.

   (16) Postati bi morali čisti bhakte Božanske Osebnosti Śrī Kṛṣṇe in Mu služiti s polno pozornostjo.

   (17) Vzljubiti bi morali življenje v samotnem in mirnem okolju, ugodnem za duhovni razvoj. Izogibati pa bi se morali gosto naseljenih krajev, kjer se zbirajo brezbožni ljudje.

   (18) Postati bi morali znanstvenik oziroma filozof in raziskovati duhovno znanje, zavedajoč se, da je le to trajno, medtem ko se materialno znanje konča s smrtjo telesa.

   Teh osemnajst postavk sestavlja postopno pot razvijanja pravega znanja. Vsi drugi postopki so opredeljeni kot nevednost. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura, veliki ācārya, je trdil, da so vse oblike materialnega znanja samo zunanji izraz slepilne energije in da z njihovim negovanjem še nismo boljši od osla. Enako uči Śrī Īśopaniṣad. Z napredkom materialnega znanja se sodobni človek samo spreminja v osla. Nekateri materialistični politiki v duhovni preobleki obsojajo sodobno civilizacijo, da je satanska, na žalost pa se ne zmenijo za negovanje pravega znanja, kot ga opisuje Bhagavad-gītā. Peklenskih okoliščin tako ne morejo spremeniti.

   V sodobni družbi celo otrok misli, da je samostojen in da mu ni treba izkazovati spoštovanja starejšim. Ker naše visoko šolstvo podaja napačno znanje, mladi po vsem svetu odraslim povzročajo preglavice. Zato nas Śrī Īśopaniṣad zelo resno opozarja, da nas negovanje nevednosti vodi v drugo smer kot pot znanja. Univerze so tako rekoč samo središča nevednosti. Posledica tega je, da znanstveniki odkrivajo smrtonosna orožja, da bi z njimi uničili druge države. Dandanašnjih študentov ne poučujejo o brahmacaryi (spolno vzdržnem študentskem življenju), niti ti nimajo vere v odredbe svetih spisov. Verskih načel ne poučujejo, da bi kdo živel po njih, temveč samo za lastni ugled. Sovraštvo zato ni prisotno le na družbenem in političnem področju, ampak tudi na verskem.

   Nacionalizem se je na raznih koncih sveta razvil zato, ker so množice gojile nevednost. Nihče ne pomisli, da je neznatna zemlja samo kepa snovi, ki skupaj z drugimi kosi leti po brezmejnem vesolju. V primerjavi z vesoljnim prostranstvom so ti kosi snovi kot prah v zraku. Ker je Bog kepe snovi po Svoji dobroti ustvaril same po sebi popolne, so te povsem opremljene za vesoljsko plovbo. Naši astronavti so morda zelo ponosni na to, da upravljajo z vesoljskimi ladjami, ne razmišljajo pa o tem, kdo je vrhovni upravljavec velikanskih vesoljskih ladij, planetov.

   Obstaja nešteto sonc in planetnih sistemov. Neznatna bitjeca, ki smo neskončno majhni Gospodovi delci, skušamo vladati brezmejnim planetom. Tako se vedno znova rojevamo in umiramo, starost in smrt pa nam večinoma izjalovita vse načrte. Človeška življenjska doba traja približno sto let, postopoma pa se bo zmanjšala na dvajset ali trideset let. Zaslepljeni ljudje so si zaradi negovanja nevednosti na teh planetih ustvarili svoje države, da bi lahko v teh nekaj letih kar najučinkoviteje čutno uživali. Taki nevedneži si zadajajo povsem nemogočo nalogo, da bi med državami začrtali popolne meje. Pa vendar si zaradi te namere narodi zadajajo trpljenje. Države več kot petdeset odstotkov sredstev namenijo obrambi in jih tako nekoristno zapravijo. Nihče se ne zmeni za negovanje pravega znanja, zaslepljeni ljudje pa so kljub temu ponosni, misleč, da so materialno in duhovno napredni.

   Śrī Īśopaniṣad nas svari pred lažno izobrazbo, Bhagavad-gītā pa nas poučuje, kako razviti pravo znanje. Ta mantra pravi, da moramo vidyo (znanje) sprejeti od dhīre oziroma tistega, ki ga materialna slepila ne vznemirjajo. Nihče ne more postati tak brez popolnega duhovnega spoznanja, saj le takrat po ničemer ne hrepeni in za ničimer ne žaluje. Dhīra se zaveda, da sta telo in um, ki si ju je v stiku z materijo naključno pridobil, le tuji prvini – zato iz slabe kupčije skuša potegniti kar največ.

   Za duhovno bitje sta takšno telo in um slaba kupčija. Naravno okolje za živo bitje je živi, duhovni svet, materialni svet pa je mrtev. Vse dokler žive duhovne iskre ravnajo z mrtvimi kosi snovi, se mrtvi materialni svet zdi živ. V resnici pa svet poganjajo žive duše, delci vrhovnega živega bitja. Dhīre so se teh dejstev naučili od višjih avtoritet, z življenjem po predpisanih načelih pa so si pridobili tudi globlje razumevanje.

   Da bi lahko zaživeli po predpisanih načelih, se moramo zateči k verodostojnemu duhovnemu učitelju, saj transcendentalni nauk in predpisana načela sestopajo z učitelja na učenca. Takega znanja ne moremo dobiti po srečnem naključju v izobraževalnem sistemu, ki goji nevednost. Dhīra postanemo samo s ponižnim poslušanjem verodostojnega duhovnega učitelja. Arjuna, na primer, je postal dhīra s ponižnim poslušanjem Gospoda Kṛṣṇe, same Božanske Osebnosti. Popoln učenec mora torej biti tak kot Arjuna, duhovni učitelj pa kot sam Gospod. To je pot sprejemanja vidye (znanja) od dhīre (tistega, ki ni vznemirjen).

   Adhīra (človek, ki se ni podvrgel dhīrovemu usposabljanju) ne more nikogar voditi ali učiti. Sodobni politiki, ki se izdajajo za dhīre, so v resnici adhīre, zato od njih ne moremo pričakovati popolnega znanja. V resnici stremijo samo po dobri plači. Kako bi lahko potem vodili množice k pravi poti samospoznavanja? Če si torej želimo pridobiti pravo izobrazbo, moramo ponižno poslušati dhīro.