New version available here: vedabase.io

Nektar duhovnih napotkov

Prvi verz Razumen človek, ki je zmožen obvladovati težnjo po govoru, izbruhe jeze ter zahteve uma, jezika, želodca in spolnih organov, ima lahko učence po vsem svetu.
Drugi verz Naše vdano služenje Kṛṣṇi se izjalovi, če se preveč zapletemo na šest opisanih načinov: (1) tako da se prenajedamo ali kopičimo več stvari, kot jih potrebujemo, (2) da se pretirano ženemo za težko dosegljivimi materialnimi dobrinami, (3) da po nepotrebnem govorimo o posvetnih temah, (4) da se pravil iz svetih spisov držimo le zaradi pravil samih, ne pa zaradi duhovne rasti, ali pa da jih ne upoštevamo in ravnamo svojevoljno, (5) da se družimo s posvetnimi ljudmi, ki jih zavest Kṛṣṇe ne zanima, in (6) da hlepimo po posvetnih dosežkih.
Tretji verz Obstaja šest ugodnih načel za čisto vdano služenje Kṛṣṇi: (1) navdušenje, (2) prizadevanje z zaupanjem, (3) potrpljenje, (4) ravnanje po predpisanih načelih (śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ smaraṇam – poslušanje o Kṛṣṇi ter opevanje in spominjanje Kṛṣṇe), (5) izogibanje družbe tistih, ki niso bhakte, in (6) ravnanje po zgledu prejšnjih ācārij. S temi šestimi načeli bomo brez dvoma dosegli popoln uspeh v čistem vdanem služenju Kṛṣṇi.
Četrti verz Obdarovanje in sprejemanje v dar, zaupno razodevanje misli, spraševanje o zaupnostih ter sprejemanje in dajanje prasāde je šest načinov izkazovanja ljubezni med bhaktami.
Peti verz Bhakto, ki poje sveto ime Gospoda Kṛṣṇe, moramo ceniti v mislih, bhakti, ki je duhovno posvečen (je prejel dīkṣo) in časti Božanstvo, se moramo ponižno priklanjati, s čistim bhakto, ki je napreden v neomajnem vdanem služenju Kṛṣṇi in v srcu nima niti kančka nagnjenja h kritiziranju drugih, pa se moramo družiti in mu zvesto služiti.
Šesti verz Čisti bhakta je na izvorni ravni zavedanja Kṛṣṇe in se neenači s telesom. Nanj ne smemo gledati s posvetnimi očmi. Prezreti moramo njegovo morebitno nižje poreklo, slabo kožo, telesne napake, bolezen ali onemoglost. Telo čistega bhakte se kljub navideznim pomanjkljivostim, ki so lahko zelo opazne, ne more onesnažiti. Tako je tudi z reko Ganges, ki je v deževnem obdobju včasih polna mehurčkov, pene in blata, vendar se ne onesnaži. Duhovno napredni ljudje se ne glede na njeno stanje kopajo v njej.
Sedmi verz Kṛṣṇovo sveto ime, značaj, zabave in dejanja so duhovno sladki kot kandis. Človek, ki ima zlatenico avidye (nevednosti), ne more okušati ničesar sladkega, čudovito pa je, da z vsakodnevnim pozornim petjem teh sladkih imen obudi naravno zmožnost okušanja in postopoma izkorenini bolezen.
Osmi verz Bistvo vseh napotkov je, da moramo ves čas – štiriindvajset ur na dan – izkoristiti tako, da pozorno opevamo Gospodovo božansko ime, transcendentalno podobo, lastnosti in večne zabave ter se jih spominjamo in s tem postopoma zaposlimo jezik in misli. Tako moramo prebivati v Vraji (Goloki Vṛndāvana-dhāmi) in pod vodstvom bhakt služiti Kṛṣṇi. Ravnati se moramo po zgledu Gospodovih ljubljenih bhakt, ki Mu z globoko privrženostjo vdano služijo.
Deveti verz Sveti kraj Mathurā je duhovno višji od transcendentalnega sveta Vaikuṇṭhe, saj se je tam pojavil Gospod. Duhovni gozd Vṛndāvane je zaradi Kṛṣṇovih zabav rāsa-līle še višji od Mathurā-purīja. Še bolj vzvišen je hrib Govardhana, ker ga je Śrī Kṛṣṇa dvignil z božansko roko in je imel tam različne ljubeče zabave. Najbolj vzvišena pa je najodličnejša Śrī Rādhā-kuṇḍa, saj jo preplavlja nektar preme do Gospodarja Gokule, Śrī Kṛṣṇe. Le kateri pameten človek torej ne bi hotel služiti tej božanski Rādhā-kuṇḍi, ki leži ob vznožju Govardhane?
Deseti verz Śāstre pravijo, da je Vsevišnjemu Gospodu Hariju med vsemi, ki si želijo sadov svojega dela, najljubši tisti, ki dobro pozna višje življenjske vrednote. Med številnimi takimi, ki imajo poglobljeno znanje (jñānīji), lahko začne Gospodu vdano služiti tisti, ki se je tako rekoč osvobodil z znanjem. Ta je višji od drugih, nad njim pa je tisti, ki je zares razvil premo, čisto ljubezen do Kṛṣṇe. Gopīje so bolj vzvišene od vseh naprednih bhakt, ker so ves čas popolnoma odvisne od transcendentalnega pastirja Śrī Kṛṣṇe. Med njimi ima Kṛṣṇa najraje Śrīmatī Rādhārāṇī. Njena kuṇḍa (jezero) Mu je izjemno pri srcu, tako kot Ona sama, ki je Njegova najljubša gopīja. Kdo torej ne bi prebival ob Rādhā-kuṇḍi in v duhovnem telesu, preplavljenem z zanosnimi vdanimi čustvi (aprākṛta-bhāvo), z ljubeznijo služil Božanskemu paru Śrī Śrī Rādhi in Govindi, ki uprizarjata aṣṭakālīya-līlo, večne zabave, razdeljene na osem delov dneva. Tisti, ki Jima vdano služijo na bregovih Rādhā-kuṇḍe, so resnično najsrečnejši v vesolju.
Enajsti verz Med vsem, kar Kṛṣṇi daje zadovoljstvo, in vsemi ljubljenimi dekleti iz Vraja-bhūmi, je Śrīmatī Rādhārāṇī zagotovo najdragocenejši predmet Njegove ljubezni. Veliki modreci pravijo, da Mu je Njena božanska kuṇḍa v vsakem pogledu enako pri srcu. Rādhā-kuṇḍo brez dvoma zelo redko dosežejo celo vzvišeni bhakte, kaj šele navadni. V srcu tistega, ki se vsaj enkrat okopa v tem svetem jezeru, se popolnoma prebudi čista ljubezen do Kṛṣṇe.