Īśo 9

Ta mantra je primerjalna študija vidye in avidye. Avidyā (nevednost) je nedvomno nevarna, vidyā (znanje) pa je še nevarnejša, kadar živimo v zmoti ali jo napačno usmerimo. Razumevanje te mantre Śrī Īśopaniṣad je dandanes pomembnejše, kot je bilo kdaj v preteklosti. Sodobna civilizacija je zelo uspešno uveljavila splošni izobraževalni sistem, posledica tega pa je, da so ljudje nesrečnejši kot kdaj prej, saj šolstvo poudarja materialni napredek, izključuje pa človekov duhovni razvoj, ki je v življenju najpomembnejši.

   Vidyo zelo nazorno razlaga prva mantra, ki pravi, da je Vsevišnji Gospod lastnik vsega in da je pozaba tega dejstva nevednost. Bolj ko na to pozabljamo, bolj se pogrezamo v temo. Zato je brezbožna civilizacija, ki je usmerjena k tako imenovanemu napredku izobraževanja, nevarnejša od družbe, kjer je večina ljudi manj »izobraženih«.

   Obstaja več vrst ljudi – karmīji, jñānīji in jogiji – med katerimi so karmīji tisti, ki se posvečajo delovanju za zadovoljevanje čutov. V sodobni družbi pod okriljem industrializma, gospodarskega napredka, dobrodelnosti, političnega delovanja itd. na tak način živi 99,9 odstotkov ljudi. Vse njihovo delovanje večinoma temelji na zadovoljstvu čutov in izključuje zavedanje Boga, kot ga opisuje prva mantra.

   Po besedah Bhagavad-gīte (7.15) so ljudje, ki se posvečajo neobvladanemu zadovoljevanju čutil, mūḍhe (osli). Osel je poosebljenje neumnosti. Śrī Īśopaniṣad pravi, da tisti, ki si samo prizadevajo za brezplodno čutno zadovoljstvo, častijo avidyo. Tisti, ki podpirajo tako družbo v imenu napredka v izobraževanju, pa so še škodljivejši od ljudi, ki so na ravni grobega zadovoljevanja čutov. Znanstveno napredovanje brezbožnih ljudi je nevarno kot dragocen dragulj na kobrini glavi. Taka kobra je nevarnejša od neokrašene. Hari-bhakti-sudhodaya (3.11.12) primerja izobraževalni napredek brezbožnih z okraševanjem trupla. V Indiji in številnih drugih deželah gredo pogrebci v zadovoljstvo žalujočih sorodnikov na sprevod z okrašenim truplom. Sodobna družba prav tako združuje raznovrstne dejavnosti, ki so namenjene zakrivanju nenehnega trpljenja v materialnem svetu. Vse take dejavnosti so usmerjene k čutnemu zadovoljevanju. Vedeti pa moramo, da je um nad čutili, nad njim je razum, nad razumom pa je duša. Samospoznanje oziroma spoznanje duhovnih vrednot duše bi zato moralo biti pravi cilj izobraževanja. Vsako izobraževanje, ki ne vodi k takemu spoznanju, moramo imeti za avidyo oziroma nevednost. Z razvijanjem take nevednosti se pogreznemo v najglobljo zaslepljenost.

   Bhagavad-gītā (2.42, 7.15), opredeljuje posvetne izobražence, ki živijo v zmoti, kot veda-vāda-rata in māyayāpahṛta-jñāna, pa tudi kot brezbožne demone, najnižje med ljudmi. Tisti, ki so veda-vāda-rata, se imajo za velike poznavalce vedske književnosti, na žalost pa so povsem zgrešili smisel Ved. Bhagavad-gītā (15.15) pravi, da je namen Ved spoznati Božansko Osebnost. Toda Bog teh, ki so veda-vāda-rata, niti najmanj ne zanima, očarajo pa jih sadovi koristi prinašajočega delovanja, kot na primer odhod v nebesa.

   Prva mantra pravi, da bi se morali zavedati Gospodovega lastništva nad vsem in da bi morali biti zadovoljni z življenjskimi potrebščinami, ki so nam dodeljene. Namen vseh vedskih spisov je v pozabljivem živem bitju prebuditi zavedanje o Bogu. Tudi drugi sveti spisi sveta stremijo za istim ciljem in si na razne načine prizadevajo, da bi nespametno človeštvo to razumelo. Tako je najvišji smisel vseh verstev človeka pripeljati nazaj k Bogu.

   Ljudje, ki so veda-vāda-rata, pa mislijo, da je stranski učinek Ved, kot so rajski užitki in čutno zadovoljstvo (torej poželenje, ki je pravzrok njihove materialne pogojenosti), najvišji cilj. Ne razumejo, da je namen Ved obuditi izgubljen odnos z Božansko Osebnostjo. Taki ljudje zavajajo druge z napačnimi razlagami vedske književnosti in včasih celo zavračajo Purāṇe, ki so verodostojna razlaga Ved za nestrokovnjake. Svojevoljno razlagajo Vede in se ne zmenijo za avtoriteto velikih učiteljev (ācārij). Običajno med sabo izberejo kakega brezvestnega človeka in ga razglašajo za glavnega predstavnika vedskega znanja. Ta mantra z zelo primernima sanskrtskima besedama vidyāyāṁ ratāḥ posebej obsodi take veda-vāda-rata. Vidyāyām se nanaša na preučevanje Ved, saj so Vede vir vsega znanja (vidyā), ratāḥ pa pomeni »tisti, ki se temu posvečajo«. Vidyāyāṁ ratāḥ torej pomeni »tisti, ki se posvečajo preučevanju Ved«, ker pa so ti tako imenovani preučevalci zaradi nespoštovanja ācārij zgrešili pravi smisel Ved, jih ta mantra obsodi. Veda-vāda-rata si vsako besedo Ved prikrojijo tako, da služi njihovemu namenu. Ne vedo, da je vedska književnost zbirka izjemnih knjig, ki jih lahko razumemo samo v nasledstvu duhovnih učiteljev in učencev.

   Če želimo razumeti božansko sporočilo Ved, se moramo obrniti na verodostojnega duhovnega učitelja. Tako nam naroča Muṇḍaka Upaniṣad (1.2.12). Veda-vāda-rata pa imajo svoje ācārye, ki ne prihajajo iz transcendentalnega nasledstva. Tako z napačnimi razlagami Ved drsijo v najglobljo zaslepljenost – še globlje od tistih, ki Ved sploh ne poznajo.

   Māyayāpahṛta-jñāna so tisti, ki sebe razglašajo za »Boga«, zato mislijo, da drugega Boga ni treba častiti. Z veseljem so pripravljeni častiti navadnega človeka, če je le bogat, nikoli pa ne bodo častili Božanske Osebnosti. Ker se ne zavedajo lastne nespametnosti, nikoli ne pomislijo na nesmiselnost tega, da bi Boga lahko zaslepila māyā, Njegova lastna slepilna energija. Če bi Ga lahko, bi bila močnejša od Njega. Taki ljudje pravijo, da je Gospod vsemogočen, ne pomislijo pa, da si Ga kot takega māyā nikoli ne bi mogla podvreči. Samooklicani »Bogovi« na taka vprašanja nimajo jasnih odgovorov, zadovoljijo pa se že z mislijo, da so sami postali »Bog«.